Vir Nogomania
Nostalgija nas vrača v šestdesetega leta prejšnjega stoletja, ko se je Koper mučil in nenehno spogledoval s propadom. Ko se je stabiliziral, je postal glavni klub južne Primorske.
Koper danes spada med večje slovenske nogometne klube, brez katerih si ne znamo predstavljati prve lige. Navijaška baza ni več tako široka, kot je bila nekoč (predvsem v drugi polovici osemdesetih), vendar lahko brez obotavljanja zapišemo, da gre za enega naših najbolj popularnih in najbolj prepoznavnih klubov, ki mu je v vsaki sezoni cilj uvrstitev v Evropo, če ne celo boj za naslov prvaka.
Pa ni bilo vedno tako. Koprski nogomet je potreboval kar nekaj časa, da se je uveljavil v slovenskem prostoru. Deloma je to seveda povezano z geografijo in politiko, saj je bila obalno-kraška regija dokončno priključena Sloveniji šele leta 1954. V obdobju 1945-54 je Koper spadal v Cono B Svobodnega tržaškega ozemlja, obalni klubi pa niso bili del slovenske nogometne piramide.
Če odmislimo by-pass iz leta 2001, ko je nov pravni subjekt FC Koper zamenjal NK Koper, da bi se izognil plačilu dolgov, je današnji klub nastal 25. septembra 1952 z združitvijo Aurore in Meduse. Novi klub je dobil ime Aurore in rumeno-modre barve Meduse. Večina nogometašev v tem obdobju je bila italijanske narodnosti, zato je klub leta 1954 s pripojitvijo Cone B Jugoslaviji in množičnim izseljevanjem italijanskega prebivalstva ostal skoraj brez celotnega prvega moštva. Leto dni po priključitvi, 30. junija 1955, je klub na občnem zboru zamenjal italijansko ime Aurora za slovenskega – NK Koper.
V obdobju 1952-58 v Sloveniji ni bilo enotne republiške lige. Koprčani so po priključitvi nastopali v zahodni skupini slovenske lige, nato pa so izpadli v primorsko ligo. Po ustanovitvi enotne lige v sezoni 1958/59 pa so potrebovali še nadaljnjih sedem let, da so se končno prebili na najvišji republiški nivo.
Pred začetkom zgodovinske sezone 1965/66 so Koprčani igrali finalno pokalno tekmo koprske podzveze proti sežanskemu Taboru, na kateri je prišlo tik pred koncem pri vodstvu gostov s 3:2 do vdora gledalcev na igrišče. Podzveza je zato klub kaznovala tako, da jim je za dva meseca prepovedala igranje na Bonifiki, kar je rumeno-modrim izredno otežilo priprave na sezono.
Zaradi tega so bili Koprčani precej užaljeni in niso želeli dajati izjav za medije. Pred začetkom sezone so zato v športnem tedniku Polet o novincu v ligi zapisali samo tole: “O novem ligašu SNL NK Koper nismo mogli zbrati nobenih zanimivosti. Upravni odbor je namreč sklenil, da pred začetkom prvenstva o samem moštvu ne bodo dajali nobenih izjav glede sprememb in priprav igralcev. Tako bodo vse skrivnosti razvozljane šele po prvi prvenstveni tekmi prihodnjo nedeljo.”
Trener, ki je s Koprom osvojil prvo mesto v zahodni conski ligi, Aldo Prašnikar, je mesto prepustil Jožetu Turčinoviću, ki je imel na voljo mešanico izkušenih in mladih nogometašev. Prvo ime Kopra je bil brez dvoma Ljubljančan Danilo Cuban, bivši igralec Odreda (kasnejše Olimpije), ki je imel izkušnje z nastopanjem v drugi zvezni ligi. Leta 1961 je zapustil Bežigrad in se zaradi službe preselil na Obalo.
Zgodovinsko prvo tekmo v republiški ligi je Koper odigral 5. septembra 1965 v Kranju. Triglav je bil v tistem času precej bolj ugleden klub, zato ni bilo nobeno presenečenje, da so Gorenjci pred 1000 gledalci slavili z dokaj gladkih 4:2. Ob polčasu je bilo 2:0, v 54. minuti pa je napadalec Kopra Guerino Kavalič zabil zgodovinski prvi gol za rumeno-modre na republiškem nivoju. Kavalič je bil že relativno izkušen igralec, eden redkih Slovencev, ki so pred letom 1954 igrali za skoraj povsem italijansko Auroro.
Prvo domačo tekmo so Koprčani odigrali šele v tretjem krogu, ko je na Bonifiki gostovalo ŽŠD Celje. Zbralo se je zgolj 200 gledalcev, ki so videli zanesljivo zmago Štajercev s 4:1. Edini zadetek za domače je dosegel najboljši strelec obalne zasedbe Drago Škorjanc. Prvo točko so Koprčani osvojili v naslednjem krogu, ko so gostili mariborski Branik in se z njim razšli z neodločenim rezultatom 1:1, na zmago pa je bilo treba počakati vse do zadnjega jesenskega kroga, ko je 21. novembra 1965 na Obali gostovala Mura. Koprčani so zmagali s 4:1 in jesenski del zaključili na zadnjem mestu s pičlimi štirimi točkami. Toda zaostanek za velenjskim Rudarjem, Muro in celjskim Kladivarjem ni bil prevelik, tako da upanje še ni zamrlo.
Pozimi so Koprčani dobili novega trenerja, bivšega igralca Izole Jerkovića, ki pa ni bil najbolj zadovoljen s pripravami. Ključni igralci so zaradi službenih obveznosti premalo trenirali in so odigrali samo pet pripravljalnih tekem, vključno s tisto, ki so jo izgubili proti lastni mladinski vrsti. Motil ga je tudi teren na Bonifiki, ki je bil v katastrofalnem stanju.
Kljub temu so rumeno-modri zelo spodbudno začeli drugi del sezone. Na prvi tekmi, 20. marca 1966, so na Bonifiki pred 500 gledalci odščipnili točko favoriziranemu Triglavu. Proti Gorenjcem je debitiral perspektivni osemnajstletni mladinec Lučo Pertič, ki je bil dve desetletji kasneje v trenerski vlogi zaslužen za koprsko nogometno renesanso. Kasneje je z Olimpijo osvojil prvi naslov državnega prvaka in bil tudi selektor slovenske reprezentance U21.
Na začetku spomladanskega dela sezone je šlo Koprčanom odlično. V prvih petih krogih so dvakrat zmagali in trikrat remizirali. Zaradi dobrih rezultatov so se povzpeli vse do 9. mesta (v ligi je bilo 12 klubov). Največ gledalcev, 700, se je zbralo na primorskem derbiju proti Novi Gorici, ki se je končal brez zmagovalca predvsem po zaslugi goriškega vratarja Šušmerlja, ki je branil odlično. Ni pa mogel ustaviti izenačujočega gola Danila Cubana iz prostega strela v zadnji minuti.
Zdelo se je, da je obstanek v ligi realno dosegljiv, nato pa je sledil popoln razpad sistema. Na dveh zaporednih gostovanjih pri obeh vodilnih ekipah v ligi, Celju in Aluminiju, so Primorci doživeli dva katastrofalna poraza (0:9 v Celju in 1:6 v Kidričevem) in po tem šoku se niso več uspeli pobrati. Ko so na domačem igrišču izgubili še derbi začelja proti celjskemu Kladivarju (2:3), so na dan privreli slabi odnosi v moštvu. Vratar Gogić, ki je bil kriv vseh treh zadetkov, je na Cubanovo kritiko reagiral tako, da je pograbil desko, ki je ležala ob jami za skok v daljino in z njo pred očmi občinstva podil soigralca po igrišču.
Na naslednji tekmi v Trbovljah je branil mladinec Ivko Horjak. Poraz 5:3 je Koper pahnil na rob prepada, po remiju 4:4 v Šiški proti Ljubljani v predzadnjem krogu, pa je bil izpad iz lige tudi matematično potrjen. Zato Koprčani, da bi se izognili stroškom potovanja, v zadnjem krogu sploh niso šli v Mursko Soboto in so tekmo izgubili 3:0 brez boja. To je bil precej klavrn konec prvega koprskega udejstvovanja v republiški ligi. Sezono so končali na zadnjem, 12. mestu z 12 točkami, pet točk za rešilnim 10. mestom, ki ga je zasedel velenjski Rudar.
V republiško ligo so se vrnili v sezoni 1967/68 in zasedli solidno 6. mesto, nato pa v sezoni 1968/69 spet izpadli. Vrnili so se leta 1971 in zdržali do sezone 1974/75, potem so v času portoroških sklepov konec sedemdesetih združeni z Izolo igrali pod imenom Obala, v sezoni 1980/81 pa so se ponovno vrnili v republiško ligo pod svojim imenom in postali stalnica v slovenskem nogometu. V drugi polovici osemdesetih pa je sledilo zlato obdobje, ko je Koper postal to, kar je še danes – eden največjih in najuspešnejših slovenskih nogometnih klubov.