Perspektivno Softićevo kariero so presekale poškodbe, v Koper pa ga je zaneslo golo naključje. Na Slovenski Obali se je namreč nahajal njegov prijatelj Nele Milinković, h kateremu je prišel na obisk in po spletu okoliščin so mu čez nekaj mesecev s srednje kovinarske šole v Tuzlo poslali telegram, ali se jim želi pridružiti kot pofesor telovadbe. “Sole”, kakor so ga hitro pričeli klicati v Kopru, je ponudbo sprejel, se hkrati tudi pridružil nogometnemu klubu ter pričel pisati zgodovino.
Kmalu je ugotovil, da so njegove težave s poškodbami prehude, zato je predčasno zaključil kariero, vendar začel istočasno trenirati mlade upe ter v 1980-ih letih naletel na zlati rudnik. Koper je sicer že pred tem vzgojil nekaj perspektivnih nogometašev, toda nikomur ni uspel preboj na veliko sceno, nato pa so se naenkrat znašli na igrišču Alfred Jermaniš, Boško Boškovič, Vili Bečaj, Andrej Poljšak, morda največji talent generacije Nedžad Okčić, Igor Benedejčič, Marinko Galić itd. Obetavni Koprčani so v mlajših kategorijah bili hude bitke predvsem z Olimpijo in najbrž mimogrede postavili še kakšen rekord po številu gledalcev na mladinskih srečanjih, kajti v drugoligaški sezoni članskega moštva so večinoma nastopali na predtekmah, ki jih je spremljalo tudi po nekaj tisoč navijačev!
Salih Softić je od nekdaj oboževal delo z mladimi upi, od katerih je marsikateri preživel lep del najstniškega obdobja tudi pri njem doma, kakor je pojasnila njegova hči Jasna Softić, sicer koprska podžupanja: “Ah, pri nas doma je bil nogomet vedno najpomembnejša stvar. Pravzaprav je bila celotna družina vključena v koprski klub, iz katerega pa je moral oče po posredovanju takratnega župana Borisa Popoviča oditi na zelo nehvaležen način.”
V svojem zlatem obdobju je “Sole” skupaj z Mahmudom Kapidžićem in Miškom Jovičevićem predstavljal kar nekakšno avantgardo dela v mladinski konkurenci, prezgodaj pa se je poslovil l. 2003 zavoljo raka na prostati, potem ko je v pokoju preživel le tri mesece.