Kategorija: Ostale novice

Po nekaj letih premora…

Nogometni klub koper ima zopet žensko nogometno ekipo z imenom Koper Obala, kajti združila sta se ženski nogometni klub Ankaran in Fc Koper. Ženski nogomet ima sicer za marsikoga presenetljivo dolgo zgodovino, v Sloveniji pa se z njim resneje ukvarjajo šele od osamosvojitve dalje. Na južnem Primorskem je šele v zadnjih treh letih Gažon postal pravi center za dekliški žogobrc. Deklet, ki imajo rade nogomet, pa je iz dneva v dan več je zapisal moj prijatelj Sandi Jerman. Sam pa bi dejali, da je Koper že imel v začetku devetdesetih žensko nogometno ekipo, ko sta, kot trenerja ledino še v bivši državi orala Jože Šenk in Marjan Kodarin. Koprčanke so se v uvodnih petih sezonah od 1992 do 1997 uveljavile v sredini prvenstvene lestvice, po tem pa je klub počasi začel ugašati, “Dekleta so začela odhajati na študij ali v službe, nekatera pa so se odločala za dvoranski nogomet. Postalo je naporno, začelo je primanjkovati igralk, pa tudi prave podpore klub ni imel. Cela skupina soigralk iz Kopra se je takrat preselila v klub Jevnica.

V Kopru se je ženski nogomet uspešno igral že leta 1992

Duška, Linda, Alison in mnoge druge so se podile po Bonifiki in igrale celo prvo žensko nogometno prvenstvo v Sloveniji. Med zapisi najdemo, da je ljubiteljica in igralka nogometa Linda Mihelič iz Tolmina , ki je v srednji turistični šoli citiram : “Na oglasno desko sem napisala, da iščem še kakšno dekle, s katerim bi v prostem času igrala nogomet. To je opazila vzgojiteljica, ki mi je povedala, da je v Kopru začel delovati ženski nogometni klub. Povezala me je z njim in tako je od jeseni 1992, ko se je začelo tudi prvo žensko nogometno prvenstvo v samostojni Sloveniji, Bonifika postala moj drugi dom. “

Duška in Linda ter ostale

Njihov prvi trener je bil Jože Šenk, največ pa jih je naučil trener Marjan Kodarin.

Linda je tudi dodala v intervjuju za Primorske novice “Zame je bilo največje veselje že to, da sem lahko zaigrala v organiziranem klubu. Najprej sem se bala, da sem zaradi nizke rasti premajhna za resno igranje, a se je kmalu pokazalo, da to ni ovira. V ekipi smo spletle tesne vezi, kapetanka Dušanka Počkaj pa nam je bila kot druga mati. Seveda se tedaj ni treniralo na takšni ravni kot danes. Poleti smo sicer dve sezoni imeli priprave, sicer pa je bil običajen tedenski ritem sestavljen iz dveh treningov in tekme. Razmere so bile skromne. Večino stroškov smo krile same oziroma naše družine, precej pa je tedaj kot mecen prispeval oče igralke Helene Grižon.”

V zgodovino ženskega nogometa grdo tudi igralke, ki že nekaj let uspešno igrajo v Ankaranu, Gažonu in med njimi je tudi Petra Pasar in njene prijateljice, ki sem si jih imel možnost tudi večkrat ogledati.

Naloži več